Zaklano nebo solze ranjene pošilja,
potepuški pes gloda staro kost,
v parku, kjer milosti ne kaže čas,
kjer nihče ne vidi cilja,
porušil se je zadnji most
in kdo ve, kdaj bo spet vesel obraz.

Krvave solze utapljajo srbeč nasmeh,
zlata ribica odplavala je stran,
v debeli rokavici otrpne ves dotik,
nič več svetlobe ni v očeh,
iz raja je spomin pregnan,
postane žrtev nemih slik.

močo