Veš kako je stati nad prepadom in gledati v morje?

Gledati zato ker je lepo, ker je višina smrtna, ker dihaš tisti zrak, ki ponese drobne kaplje morja do tvoje kože?

Se spomniš kako je odtrgati cvetlico?

Prekiniti stik živega z živim in cvetlico občudovati, kot edinstveno.

Kako je ko hodiš po sveže pokošeni travi, posuti s kristali hladne rose?

Stopati, kot da se bojiš, da boš umazal svet in ranil nedolžne.

Še veš kako bolijo drobna zrna peska, ko nanje položiš svoja bosa stopala?

Ko čutiš bolečino, a te ne moti, ker veš da je ta ovira premagljiva.

Še čutiš drobne solze poslane iz nebes?

Tiste ki padajo, ko te presenetijo na tvoji življenjski poti.

Kdaj vonjaš na kilometre oddaljeno nevihto?

In tisti strah v tebi narašča, narašča pričakovanje, a hkrati si miren, ker vedno prinaša tudi upanje.

Kdaj slišiš mlade ptice, ki kričijo ker se bojijo višine?

Ne razumeš jih, a njihov jezik ti je kar naenkrat tako blizu, kot da si ti sam ptica.

Jaz stojim na ostrih skalah, a cvetlic ne trgam.

Hodim svobodno, čutim mrzlo roso in ostro kamenje,

solze vzamem za svoje, nevihto sprejmem kot odrešitev

in skupaj s pticami kričim tudi jaz….

Snowflake.*