Obula sandale bom danes zelene,
klobuček zelen na glavó nataknila,
na potkah med praprotjo se zaljubila.
Ko trave, ki mrtve ležijo rumêne,

vzcvetijo ponovno, srce začne bíti.
Pomladna spet sapa drevesa ogreje;
tako kot pod žledom se lomijo veje,
se stráhu, samoti ne dam še zlomiti!

Smeh vdihne rdečico na usta medena,
pozivam ljubezen, nje sončne nasmehe –
za to sprejemljiva je vsakršna cena.

In praprotni listi postanejo strehe,
preproga mahovnata skrivna arena,
kjer tvoja mi nežnost razdaja utehe!
 

modricvet