Nič hudega sluteče
nič hudega sluteče bilke
cvetijo v praznino jutra
nema kosa drsi skozi travo
kot da bo kdaj zmanjkalo
pritlehnih poslov
rez rez rez skozi telesa kobilic
ki jim ni nič jasno
razen modrega neba
bose noge bežijo v grozi
krila se rešijo
brez panike odletijo
v zavetje bližnjih krošenj
večer se je napolnil z upanjem
in svetlobo roječih kresnic
glasno rjaveča kosa leži
v praznino teme šepetajo
nič hudega sluteče bilke
Te dni sem po dolgih, dolgih letih uživala v siju kresnic.. v njihovem plesu v temi. Toliko jih je bilo, ki so osvetljevale pot.. dvema, da si skoraj mislim, da nas lahko popeljejo iz teme... brez reza..??
lp
Ostane vprašanje: kateri smo kobilice in kateri od nas imajo krila?
LP, mcv
Poslano:
04. 07. 2013 ob 22:39
Spremenjeno:
05. 07. 2013 ob 00:16
Če smo oboji kobilice potem imamo vsi krila, le nekateri se ne zavedajo, da jih imajo. Če pa nismo kobilice, potem pa nimamo kril, le nekateri mislijo, da jih imajo. hehe :P
Poslano:
05. 07. 2013 ob 08:41
Spremenjeno:
05. 07. 2013 ob 21:10
Prašeg, hvala za odziv.
Je pa tako, da imajo mnoge kobilice krila zakrnela in sploh ne morejo leteti. Velja dobesedno in metaforično.
LP, mcv
Komentiranje je zaprto!
Napisal/a: modricvet
- 04. 07. 2013 ob 12:11
- Prebrano 815 krat
Uredniško pregledano.
Ocenjevanje je zaključeno!
- Število doseženih točk: 305.21
- Število ocen: 9