I.

Martra Kristusova        

se je pričela.

Zrečena je obsodba

nevesela.

Ven bo treba stopiti, na pot,

brez apostolov in učencev,

na rame si zadati hlod,

težak sto centov.

Na to strmo goro

se povzpeti

v štirinajstih slikah.

In tam, za pokoro

vseh, trpeti in umreti,

Ah, ti bridkust velika!

II.

Ah, ti bridkust velika,

glej, že nosi Kristus

sam svoj križ, brez pomočnikov,

iz ust

nobena mu beseda

žala ne privre,

le žalost, beda

zastruplja mu srce.

In z vsakim je korakom

bolj težak ta les,

kot da vsa zemlja stala

bi mu na ramah, res

trda je ta krvava tlaka

Tega našiga krala.

III.

Tega našiga krala,

ki zdajci se pod križem

prvič zgrudi, ki že

utrujen od kravala,

na ustnicah okuša

svoj krvavi pot,

nihče od judov ne poskuša

odrešiti spon;

vsak le kriči nanj in ga psuje,

pljuva ga in zasmehuje;

a med to množico

je nekaj teh, ki ve resnico,

da zdaj se kri preliva

Edinega božiga sina.

IV.

Edinega božiga sina

na poti sreča bleda mati.

Neznosna je tišina,

ki sili jo molčati,

ker rada zakričala bi,

a ve, da sin njen zlati

se mora darovati

za vse ljudi.

Da ji usoda dana

je: prestati toliko gorja,

ker Bog jo je izbral

izmed vseh žena,

in, da je sina daroval

Je narvečja božja gnada.

V.

Je narvečja Božja gnada

tudi ta nemilost,

to trpljenje, ta nasilnost,

ti udarci, kri in rana?

Je. Blagor njemu,

ki se muči,

kakor Simon iz Cirene

z njim pod križem, ko vsi upi

zdijo se brez veze,

ko življenja gnus prevlada

in razpase se bridkost,

saj po smrti, kot nagrada

mu zasije zarje večne

Ena neizgruntana milost.

VI.

Ena neizgruntana milost

je ta bridki križev pot,

je preizkušnja, boj je, most,

ki, ves svetal, vodi tja v svod

neba, čez brezna

brezdanja,

kjer sije pekla

bolečina trajna.

Na poti tej, kakor skrivnost,

stoji Veronika

in beli potni prt poda

mu za obličje polno ran.

Z bolestjo nemo gleda vanj,

v kteri kaže se ponižnost.

VII.

V kterih kaže se ponižnost,