Stojim v senci svojega življenja
in opazujem ljudi, kako hitijo.
Ubežati času.
V brezčasje.

Plavam tik pod gladino človeške plitkosti
in zrem v oči, ki zrejo skozi mene.
Ne vidijo me.
Iščejo se.

S prezirom gnetem dialog
in žvečim prazne besede,
da se ne zadavim z žametom.

Vedno znova si ponavljam isto pesem.

Vedno znova pozabljam refren.

Stojim v senci svojega življenja
in opazujem življenje, kako hiti.
Brez mene.
Z mano.

LauraJ