PREHAJANJE (sonet +)
Postaja. Temna, majhna, v vlažni loki,
kjer star peron prežgan plevel prerašča
in tirov zla rjavina se polašča;
kjer medlo sonce vztraja pod oboki ...
On spet je tu. Srepi v peron goreče,
se tisti lik mu duhu spet pojavlja.
In ta njen glas, ki večno se poslavlja;
še vidi njo: na vlak bežeči teče.
Se listje gnilo je poleglo v mahu,
a on še vedno na postaji vztraja,
le solza v sluzastem ponikne prahu.
Proč gre, ko mlada zarja se poraja
in rahel vetrič kliče po predahu
turobni sili, ki ne gre iz kraja.
+
Čeprav v globel ne bo več nikdar vlaka,
spet jutri bo počasi prikorakal,
brez misli tam otrplo stal in čakal.
Jesen prešla bo v zimo kot še vsaka ...
kjer star peron prežgan plevel prerašča
in tirov zla rjavina se polašča;
kjer medlo sonce vztraja pod oboki ...
On spet je tu. Srepi v peron goreče,
se tisti lik mu duhu spet pojavlja.
In ta njen glas, ki večno se poslavlja;
še vidi njo: na vlak bežeči teče.
Se listje gnilo je poleglo v mahu,
a on še vedno na postaji vztraja,
le solza v sluzastem ponikne prahu.
Proč gre, ko mlada zarja se poraja
in rahel vetrič kliče po predahu
turobni sili, ki ne gre iz kraja.
+
Čeprav v globel ne bo več nikdar vlaka,
spet jutri bo počasi prikorakal,
brez misli tam otrplo stal in čakal.
Jesen prešla bo v zimo kot še vsaka ...
Komentiranje je zaprto!
Napisal/a: Lidija Brezavšček - kočijaž (urednica)
- 14. 10. 2008 ob 08:42
- Prebrano 895 krat
Uredniško pregledano.
Ocenjevanje je zaključeno!
- Število doseženih točk: 225
- Število ocen: 8
