Držim te za roko, tudi ko me ni.
Objamem, ko se spusti megla na dušo,
v večeru brez besed, brez dotikov,
brez sladkega peciva, ki ga pečeš zame.
Poljubim te na pikico, ko se izmislim iz ničesar.
Spoznanje, da sem za večno tvoj,
ujet v ljubezni, strastni a hkrati pogubni,
nori, morda nezmožni sobivanja s sabo,
me navdaja z obupom, žalostjo
pa vendarle prinaša vame mir ter varnost,
spravitev s sabo, da ljubim popolno,
brezpogojno in neskončno, predem se vrnem v nič.
Komentiranje je zaprto!
Napisal/a: Boštjan Sevnik
Uredniško pregledano.
Ocenjevanje je zaključeno!