že od nekdaj te žuli.

velikokrat pozabiš, saj bolečina izgine in takrat upaš, da ga je odplaknil čas, da si ga poscal, kot žolčni kamen.

ampak neprijeten občutek se vedno vrne. 

zbada, kljuje  globoko v drobovju tvoje biti.

tam obdan s sluzjo tvoje čistosti  leži nek tujek, mogoče ostanek življenja pred življenjem.

še preden si bil potisnjen iz zavetja tople, vlažne maternice skozi ozka mesena vrata na pekočo svetlobo, kjer so te čakali zamegljeni obrazi velikanov, ki so tacali po popkovini in jo brez slabe vesti v hipu prerezali, zaradi česar si bil primoran hlastniti po zraku, v katerem sta se za prevlado tepla vonj po švicu in razkužilih. 

šok, ki ti je napolnil pjuča in strmenje in kriljenje čudnih spacanih senc te je spravil v histeričen jok in gotovo je to razlog zakaj še vedno tako prekleto težko zaupaš neznancem.

ne veš, kaj je ta tuja inštalacija, lahko bi bila alergična reakcija na drek, s katerim te pita družba ali kak nezemeljski zajedalec.

ampak, ker si optimist in je kozarec zate vedno poln, če ne vode ali alkohola, pa vsaj zraka, upaš, da ni nič  drugega

kot rastoči biser, ki ga boš pred smrtjo posral na bel list papirja in prodal pod ceno nekomu,

ki ga zbadanje ne moti in se ne sprašuje,

čemu  svetijo zvezde.

Yoda