Spraznila sem še zadnjo

škatlo s ponosom

in lačna padla v moram.

Otepala sem se,

zbežala,

se skrila v luknjo,

kjer me ni bilo,

zaman.

Ponoči je mora(m)asleno

tlačil okostenele oči,

podnevi pa samorastniško momljal

meni v brk.

Slamoreznicam je

podtaknil mojo samozavest

in smolnatim bratrancem

predstavil belo osamo.

Z ramo brez rame

se je naslanjal

na merilnik ukazov

in mimogrede ukradel salamo

iz zaprtih ust.

Končno sem se v tolažbo smrekam

našla na vršičkih muzinega klica.

Tako zdaj pišem pesmi

kot protiučinek

morastim godrnjavsom.

Vesna Šare