Klesal sem iz apnenca

podobe opus neprodan,

vabil sem jo iz studenca,

kjer je hrib razklan.

Tisti čas mi je dala,

da jo razslojim,

da bi kakor živa stala,

ko sam se razkrojim.

Tisoč let bo dež jo gladil,

spomin nič več zaznal,

skrit fosil bo svetlobo grabil,

nas nihče več spoznal.

Kamni trdi, mehki kamni.

Veter brusi, dež topi,

niso kot svetloba ravni,

nocoj začenja, jo že škropi.

Klešem poezijo v kamen,

v lubju dreves brez vej,

nočem biti zraven,

nočem misliti o njej.

Radmanovic