Spet vrača spomin se tistih dni, ko ležala sva prvič na jasi belih brez,

in nebo dihalo je za dva kot zadnjič diha to mlado lubje pod nama,

tisočeri nasmeh in vsak tvoj pogled sprehajal se čez je in spet čez,

za poljem vodá, pod meglo goré, nešteto zvezd in midva čisto sama.

Sijala je luna, pod vejami bleščečega drevja levici si potni prislanjal desnico.

Omamljena od vonja pokošenih trav ležala sva s to zarjo najine mesečine,  

in kljub drhtenju mladih cvetov končno začutila sem pravico, sveta resnico -

pod temnim nebom neštetih zvezd in zvezdnatih cest iskala sva le še beline.

S poljubom poslednje prislonjena na deblo mladih brez odšla sva v spomine,

zapisala sva v vest, vkovala - da ne mine, izrezljal si srce v deblo belih dreves,

in kaplja za kapljo kot jok belih brez, od rezljanja tekle so vse  iz debla globine,

tudi moje solzé čez in še čez, ko brišem, kar mine - spomin srca je belih nebes.

Anthos