v mokrem mestu so drevesa iz gume in starikave
zvezde letajo pod medeninastimi pipami oblakov: 
vsi dečki so iz nekvašenega testa in vsako noč se
kot majhne gobe stiskajo okoli neizrečenih besed.

v mokrem mestu so vse mame zavite v prebarvane
zastave in vsako jutro z nerodnimi škarjastimi prsti
pobirajo kresnice iz oči svojih otrok, da jim telesca
umije mokrota čivkastega prebujanja: kot vrabcem. 

v mokrem mestu so vsi očetje kot veliki nerodni biki,
ki vse dneve preždijo v slabokrvni grenkobi. namesto
nog imajo kolesa in z majhnimi prašičjimi očesci zro
v drekaste kroglice na nebu: kot premočeni skarabeji.

v mokrem mestu je nekoč živel deček z želvjim srcem
in usnjenim obrazom: v kitari iz litega železa je skrival
vriskajočo žerjavico, s katero je strašil vodne bolhe, da
so redno omedlevale pod svojimi poscanimi odejicami.

v mokrem mestu so iz grenkega dežja spletli ječo, v
v katero so nekega poletnega večera zaprli želvjega
dečka kot v veliko, neusmiljeno maternico. ko je po
dolgih letih prišel ven, je imel lica poraščena s sivim

mahom in za nohti apnenec. zdaj vsak dan s trdimi
prsti kotali svoje drekaste kroglice do bivališč vodnih
bolh, ki mu na kositrne novčiče pišejo mrzle odpustke.

Dani Bedrač