Jeno skuz ta martra božja
smejo duše v rajski vrt,
kar sam Bog je skusil smrt.
Tistikrat se je stemnilo,
kakor da je sončni mrk,
zemljo streslo je z vso silo,
grob premnog je bil odprt.
In pretrgalo na dvoje
se je v templju zagrinjalo,
vse, kar tam ljudi bilo je,
se je v hipu razbežalo;
le Marija, mati uboga,
s svojim sinom je ostala,
odrešena večniga ogna.
Komentiranje je zaprto!
Napisal/a: Matej Krevs
Uredniško pregledano.
Ocenjevanje je zaključeno!