ne jočejo več

dvigujejo glave proti nebesom

opazujejo vse zvezde

spregledan horizont

ponoči obsije sonce

tista pot vodi domov

kot bi bežali pred začetkom

oblečeni v stopničast pulover

zrejo na razpotju

nikogar nočejo objeti

gledajo s svojimi očmi

vse dolgočasne sive poezije

katere je pogoltnil čas

premaknil jih je globoko v neznano

sam narisal belo platno

prinesli so v ogenj svoje misli

vse več razprtih rok

s tišino za nevidno silo

proti vetru odletijo

Matej_Krusic