Sobota me prepozno zbudi,

v naglici stopim v poletno obleko

in stečem v lesketajoče jutro.

Tečem mimo mrkega zidarja, ki se pripravlja,

da bo že stotič zbudil celo bajto,

mimo lipe, ki mi vrže za naprstnik dišečega opoja,

mimo presušene telečje kosti,

ki so jo obrali v restavraciji s štirimi zvezdicami,

mimo enorokca, ki šepa s polno malho skrbi,

mimo upokojencev, ki na postajališčih recitirajo

nakupovalne sezname dobrega in zlega,

mimo izložb, ki so zamrznile včerajšnje poglede

in se še niso ogrele za današnje,

mimo gruče golobov brez kruha in vode

na zgodnjem čveku o postu,

mimo treh psov, ki družno zalivajo

v usodo vdano drevesce,

mimo resne kolesarke v smešnih kratkih hlačah

na katerih se prekopicavajo klovni,

mimo nabitih smetnjakov, ki so pobruhali tla,

mimo mladosti na stopnicah,

ki me postara za hip, za dva, za tri.

Tečem skozi rdečo,

tečem skozi rumeno,

tečem skozi zeleno

in za rep ujamem vlak,

ki me povleče na jug.

Ti si se medtem na drhteči postelji

razgaljen prekobalil na drugo stran

in maček se je otožno zleknil čez tvoje noge. 

Marko Skok - Mezopotamsky