Svojega deda

z lahkoto prepoznam,

njegove počasne korake,

ki se mi približujejo,

njegov hrapav glas,

ki se mehko vpija

v moja radovedna ušesa,

ker kar reče, tisto drži,

njegova šola je bila življenje,

le tega me sedaj uči,

morda me petdeset let nazaj ne bi,

ker je sam poslušal svojega deda,

mojega pradeda.

A jaz nisem poznala deda,

zato lahko napišem verze,

ustvarila sem si ga

po svoji domišljiji,

tako nikoli ne odide.

In nikoli v resnici ni prišel.

IŽ-lev