Že Aragon se je srečal

z občutkom zapuščenih besed,

katerih vsebina izginja,

kot cerkev, v kateri se ne moli.

Le še razni psihizmi

oživljajo v njih prefinjene arome,

ki mimo cenzur

ne morejo prodreti v zavest.

Praznina nevednosti

ali nedoločnost slutnje ...

Kaj ima po tvoje boljši okus?

Če že omenjava molitve -

naj ustrelim intuicijo,

amputiram nagon?

Češ - gre za realizem ...

Pozabi.

Svoje vabilo si lahko zatakneš.

Raje imam drhtečo resonanco

nadrealizma.

V kateri nisva kratkoživa

kot purpurna anemona,

Adonisov cvet.

(tako krhka je, da ji odpade cvet,

ko zapiha vanjo tisti, ki ji je izbral ime)

Tu lahko pleteva skrinjo zaveze

iz vej rodovitnih akacij.

Vanjo lahko natrosiva 

cvetje in listje in trave akanta.

Pozlativa jo s kapljo nesmrtnosti.

Lahko se zapiševa v čas.

Lahko upogneva nebo in stopiva gor ...

platanas