Roka v pomoto, cesta v pozdrav, 

listje na poti do groba.

Plašč, ki ga nosim, je dober in zdrav, 

žepe pa muči tesnoba

in nekje za blagajnami tolčejo v nič

kamenje dnevnega iztržka

in Sveta Preproščina pade pred prag,

ta, ki je svojčas bila brhka.

Kaves, pohiti, med vejami ni

nobenega curka svetlobe.

Smehljaš se, a kaj, ko je vse to zgolj mrak

predmestne neprezračene sobe;

roko moliš, a molel bi mladost,

ki se je obesila v kleti ...

Ti pa zazrt si v namišljeni zid,

veš, da bi ti moral umreti.

Roka v pomoto, pečat na razglas

o svatbi presvetlega kralja;

plašč, ki ga nosi, je težek in drag,

poln je zapisov iz podtalja

in Videk ima srajčko zapeto na pol,

ukrojeno po novi maniri ...

Ura je tri, a zunaj je mrak,

v resnici zdavnaj bila je že štiri ...

Roko moliš, a molel bi mladost,

ki se je obesila v kleti ...

Ti pa zazrt si v namišljeni zid,

veš, da bi ti moral umreti.

Matej Krajnc