Le vstani! Jutro v skledico noči

je vrglo brus, ki zvezde prepodi,

in glej! Že lovec vzhoda ulovil

stolpič sultanov v zanko je luči.

Je štruca kruha in pletenka vina

in knjiga verzov – in s teboj dvojina.

Ob meni zdaj prepevaš tu v divjini –

kot paradiž je zame ta divjina.

Je vse šahovnica noči in dni,

kjer usoda nas – figurice – lovi,

zavede nas, matira in podre,

da vsak od nas v šatulji obleži.

Aleksandra Kocmut - Kerstin