V preproste razloge, zakaj lirski subjekt ne mara besede odpuščanje (domnevam, da imaš v mislih to, ne slovesa - čeprav: možnost, da je zajeto tudi slovo, daje pesmi še nove pomene in plasti), je vtkano razmišljanje o življenju, o človeku, o njegovem emocionalnem in o iskanju - ali najdenju - smisla. To, na kar spominja beseda oproštaj, so vse logične ali pa asociativne zveze, kot jih poznamo in se lahko z občutji poistovetimo. Pesem je obogatena s "fonetičnimi" prispodobami (šuštavi Š, moleći J - odlično), s čimer v nas vzbudi misel o povezavi med fonetično, črkovno in pomensko platjo posamezne besede. Je črka postala tako občutena zaradi pomena ali obratno? Pesnik se loti "analize" besede oproštaj na njeni primarni ravni: kot besede, in seveda sekundarni: kot vsega, kar pomeni in kar potegne za sabo. Čestitke,

Kerstin

Hvala veliko!

Ovakve reči od Kerstin Kocmut čine mi zaista ogromnu čast i zadovoljstvo! Pogotovo što je analiza pesme ovako iscrpna i kvalifikovana.

Hvala još jednom!

Lep pozdrav

Milen V. Šelmić