v moji vasi so polkna iz lesenih ptic in dimniki

iz bolečine: na kozolcih se sušijo otroški lasje.

kadar se jutro potegne čez poldne, lahko vidim,

kako v pripeki jočejo električna drevesa. v moji

vasi imajo ure prste namesto kazalcev in kožo

namesto številčnic. njihovi spomini so podobni

človeškim, le ohlapnejši so: bolj jedki. na robu

vasi so ulice tlakovane z možganovino in nimajo

imen. po njih se sprehajajo z roko v roki ošabni

zajci in podivjane ribe: poezija in lobotomija sta

z zakonom prepovedani, črni čmrlji ju kaznujejo

z ignoranco, s struženjem. na vaškem trgu vsako

nedeljo obglavimo kakšnega ostržka ali kurtizano,

nato pa cele dneve kričimo v svobodnjaški askezi.

Dani Bedrač