adijo, pa zdrava ostani! domovina rabi nove krote, nove

heroje: pridelovalce pese, zlatokope, jedce črvov. naftne

ploščadi rabimo, vrtalne stroje, kamnita plovila! po trgih

pustošijo novi barbari, pijani šentflorjanci: namesto ušes

imajo troblje, na očeh plašnice, v jetrih trakulje. nov stroj

rabimo: takega, ki bo delal železne stenice! takega, ki bo

starkam pel marseljezo in borcem pulil trnje iz oči. sonce

rabimo in plamene, kopita in skrinjo zaveze: mazila in kri,

močerade in invalide. kirurško natančnost ubijanja, mrzlo

preračunljivost, rdečo melaso. adijo, muhasta pajkovka!

ko me ne bo, potunkaj svoja drobna jajčeca v slovensko

slanico, svoj srd v novo balkansko črvino: postani velika

črna mati, rojevaj črne hudiče, črne zvezde, vroče črnilo!

vrnil se bom trd in ošaben, prišel bom z vzhoda in jezdil

na oblakih: za mano bodo ostajala pogorišča, nori otroci

in zlomljene puščice. in šele takrat, ko mi boš kot zvesta

psica lizala sol z orožja, mi boš smela zreti v lepljive oči.

Dani Bedrač