Rodil se je nov dan.

V spokojnem pomladnem jutru

topel vetrič boža moj obraz.

Prijazno me pozdravljajo dišeči cvetovi bezga,

slast prvega požirka jutranje kave

se zliva s simfonijo ptičjega orkestra.

Nekje se mogočno oglasi petelin,

glas kukavice nežno sede v srce.

S hvaležnim pogledom objamem visoke smreke,

ponosno dvigajo svoje vrhove k nebu.

Poklanjajo se vetru, a se ne zlomijo,

le tiste slabotne izruje vihar.

Radostno se duša staplja z naravo,

ki tako brezskrbno časti stvarstvo

in poveličuje njegovo edino resnico:

ne bodite v skrbeh za svoje življenje.

Le jaz, ubogi človek,

se izgubljam v iskanjih;

kakor od dolge hoje utrujena starka

se spotikam ob sleherni kamenček na poti.

Se ustavljam. Jezim. Jočem. Dvomim.

Iščem smerokaz, ki ga ni

in se v samoti pridušam,

ker mi nihče ni dal navodil za uporabo življenja.

Potujem po svojih globinah,

pulim plevel tujih misli,

kidam gnojnico razočaranja, jeze, zamere;

z golimi rokami rahljam zemljo,

upajoč, da iz nje vzklijejo novi popki vrtnic.

Kolikič že?

In kolikokrat še? 

Mojca Žugman