Rečem ti misel,
koder hodim
in včasih blodim
me spremljaš,
mi daješ zalet
in samo, res samo včasih
me vlečeš nazaj,
da ne grem preveč od sebe,
nekam naprej,
od koder ne bi znala več priti nazaj.
Tako krožim v svojem središču
lastnih besed
v ujetosti telesa,
med zankami živih misli.
od koder ne bi znala več priti nazaj.
lp okto :)
Komentiranje je zaprto!
Napisal/a: IŽ-lev
Uredniško pregledano.
Ocenjevanje je zaključeno!