lp, Marko

Pesniško preigravanje globokih filozofskih vprašanj o  obstoju in bistvu. "Nekakšnost" me je najprej zmotila, ampak ima pomembno mesto v pesmi, poudarja nezmožnost opredeljivosti nepredstavljivega, a podprtega z upanjem. Pesem, sestavljena iz trditev in vprašanj, ki jih sprožajo - bralca potopi v premišljevanje. Čestitke,

Ana

Všeč mi je tvoja nekakšno predstavljiva kozmo-logična pesem. Ana jo je že dobro pregnetla s sporočilne plati, jaz pa bi dodala še besedico o njeni ritmičnosti in melodičnosti. Pesem, ki jo nekdo nekomu igra, poje skozi singularitetno majceno ušesce, skozi katero se širi v prostor. Če se vesolje širi iz neke micene pikice, je konec vesolja pravzaprav njegov začetek … In na vesoljnem obrobju pesmi spremljamo v retrospektivi stvarjenje »v začetku«: od fizičnega sestopamo (mogoče se tudi dvigamo ali vstajamo) v svetlobo, iz svetlobe v Besedo.

Bi beseda lahko prehitela svetlobo na robu vesolja? Je bila na začetku beseda, pred njo pa še misel? Morda pa se poezija izraža z besedami, ki v sebi nosijo nekakšen (miselni) obrat.

Zanimivo je tudi, kako naklonsko obarvaš svojo pesem: v prvih treh kiticah  uporabiš modalno strukturo »mora biti«, ki nas prepričuje o nujnosti danega na robu vesolja (pogorja, svetloba, prablisk), ko pa prideš do besede, izraziš to kot željo ali celo performativno dejanje, hihi, mogoče celo kot Bog: Vsaj pred zadnjo besedo naj bo nekakšen obrat …

Lp, Jupiter!

Lp

Hvala za komentarje,

sem zelo počaščen :)

Štemplal sem se, določil sem si, da imam najprej odgovore, da bi lahko poiskal vprašanja. Douglas Adams, 42. Ampak se mi zdi da je nekoliko več. Vedno me je fascinirala grupa Bourbaki, ki si je zamislila napisati knjigo o izpeljavi matematike iz praktično nič. Mislim da se prva številka pojavi nekje sredi (precej debele) knjige. Niso prišli do vse matematike, mislim da so komaj prilezli do aritmerike. Simboli, logika, množice, eksistenca, predikati,..

Načeloma zapišeš Peanove aksiome. Množice. Abstraktne strukture,... da prideš do računanja in 17+5=22. 

Ampak otrok se najprej nauči šteti, števila, potem računati, šele kasneje lahko dojame abstrakcijo in zahtevne abstraktne operacije, ki pripeljejo morda nekoč do spoznanja, da vse temelji na logiki. Torej smo čisto kontra. Oziroma narava JE čisto kontra. Ena celica, iz katere zraste bitje, se nauči šteti na prste .. in razumeti torzijske grupe in večdimenzionalne kaluza-klein prostore. 

Kot bi šlo vse v kontra, kot bi čas tekel v napačno smer.