Giselle LXXXII (Želja v oklepaju)
prenehalo je deževati, Sofija
ali naj kljub temu odprem rumeni dežnik
kar odpri ga, Giselle, le tako boš imela barvito nebo nad sabo
objelo bo tvoje drzne lase in pogrelo slikanico v zenicah
primi me pod roko in pojdiva sedaj
pusti breztežne kaplje
naj se spočijejo na listih dreves
vidiš, kako se dušijo v svili
poiskati morava baziliko
gospod Eliot pride na kosilo in veš, kako zelo obožuje testenine
in če je ne najdeva, Sofija
in če se nama skrije pod sivi dežnik
moja ljuba Giselle, našli jo bova
in v omaki bo zardela zadišala
vonj bo premešal kocke in solza bo zaprhutala
videla boš, Giselle, gospod Eliot bo kot pomlajen
po kosilu si bo v molčeči zamaknjenosti prižgal pipo
srknil požirek viskija in v naslonjaču iz zelenega usnja zaspal
Sofija, in kaj ko bi midve v peščeni uri ustavili zrno
in pozobali češnje
Pesem, ki z dialogom gradi odnos, like, prostor, razpoloženje ... se hkrati navezuje na vse povedano o trojici "junakov" iz cikla Giselle, ki prerašča v sago, presega knjigo pesmi (vsaj tako, običajno, kot smo jih vajeni) in hkrati deluje kot samostojna in celovita pesem ... všeč mi je odpiranje namišljenega neba in prerojevalna bazilika, še posebej pa zaključek pesmi: ... kaj ko bi midve v peščeni uri zaustavili zrno ... (popravi le v "midve")
Čestitke,
Ana
Komentiranje je zaprto!
Napisal/a: sheeba
- 11. 06. 2013 ob 09:32
- Prebrano 1040 krat
Uredniško pregledano.
Ocenjevanje je zaključeno!
- Število doseženih točk: 770.5
- Število ocen: 17