Giselle LXXXII (Želja v oklepaju)

prenehalo je deževati, Sofija

ali naj kljub temu odprem rumeni dežnik

kar odpri ga, Giselle, le tako boš imela barvito nebo nad sabo

objelo bo tvoje drzne lase in pogrelo slikanico v zenicah

primi me pod roko in pojdiva sedaj

pusti breztežne kaplje

naj se spočijejo na listih dreves

vidiš, kako se dušijo v svili

poiskati morava baziliko

gospod Eliot pride na kosilo in veš, kako zelo obožuje testenine

in če je ne najdeva, Sofija

in če se nama skrije pod sivi dežnik

moja ljuba Giselle, našli jo bova 

in v omaki bo zardela zadišala

vonj bo premešal kocke in solza bo zaprhutala

videla boš, Giselle, gospod Eliot bo kot pomlajen

po kosilu si bo v molčeči zamaknjenosti prižgal pipo

srknil požirek viskija in v naslonjaču iz zelenega usnja zaspal

Sofija, in kaj ko bi midve v peščeni uri ustavili zrno

in pozobali češnje

sheeba

Ana Porenta

urednica

Poslano:
11. 06. 2013 ob 22:11

Pesem, ki z dialogom gradi odnos, like, prostor, razpoloženje ... se hkrati navezuje na vse povedano o trojici "junakov" iz cikla Giselle, ki prerašča v sago, presega knjigo pesmi (vsaj tako, običajno, kot smo jih vajeni) in hkrati deluje kot samostojna in celovita pesem ... všeč mi je odpiranje namišljenega neba in prerojevalna bazilika, še posebej pa zaključek pesmi: ... kaj ko bi midve v peščeni uri  zaustavili zrno ... (popravi le v "midve")

Čestitke,

Ana

kaj ko bi medve v peščeni uri ustavili zrno
kaj ko bi medve v peščeni uri ustavili zrno"
kaj ko bi medve v peščeni uri ustavili zrno

Zastavica

Komentiranje je zaprto!

sheeba
Napisal/a: sheeba

Pesmi

  • 11. 06. 2013 ob 09:32
  • Prebrano 1049 krat

Uredniško pregledano.

Ocenjevanje je zaključeno!

  • Število doseženih točk: 770.5
  • Število ocen: 17

Zastavica