pesma bi mogla
za pticom da se povede
(gle! uzleće neka bela ptica)
da snese starost
sunca na vode
tu gde se mladi mesec zavali
među zvezde, bolešljive daveži
gde nema nikog
da ga osnaži,
da među vižljave senke kao čun
uplovi i sjaj tvog imena
dotakne, lako kao baršun.
jer, svaki stih ili šum
reč je nova i strana, zvezdanost
daleka kao beznadežnost
…zato oprosti, dragane
što krivim reči
tvoje, za ovu
i sve ostale pesme, koje
(jedine
čine)
težinu nepostojanja
podnošljivom
Pesem, ki spregovori, da ne bi bile besede zavržene, in čeprav ne pridejo do naslovnika, so na nekakšen nadomestni način sporočene skoznjo. Neobstoj komunikacije je tako vsaj znosen. Pesem vsebuje tudi čudovite primere, preslikane z vodne gladine in osevajočega neba. Čestitke,
Ana
Poslano:
07. 06. 2013 ob 22:09
Spremenjeno:
09. 06. 2013 ob 16:17
Nedostatak komunikacije među ljudima je njihov/naš veliki hendikep i uzrok najvećih jada. Ova nevelika ljubavna pesma stavlja akcenat na reč..stih..govor..komunikaciju bilo kakve vrste. Čak je i šum koji stvaramo - nešto...lepota slika oko nas, ako se gleda otvorenog srca
Hvala, Ana, za prelepi komentar.
lp, Jagoda
ne ynam koliko puta sam se od juče vraćala na ovu pesmu, dok je na kraju nisam
odštamplala
Hvala, Kaća! Raduje me da ti se pesma sviđa :)
Pozdrav!
Jagoda
Komentiranje je zaprto!
Napisal/a: jagodanikacevic
Uredniško pregledano.
Ocenjevanje je zaključeno!