Zastali smo na robovih.

Na obzidjih smo se še enkrat ozrli

v silo za jutri, v še neubesedene misli.

Te so nas že bičale v tilnike.

Še enkrat smo se ozrli,

tokrat na proti našim soncem

in priprtim vratom razsijanih tišin.

Zrli smo na sence spotegnjenih stalnosti,

ki so ostale na obodih. Odpravili smo se naprej.

Prek robov so prehajanja segla z obodov k nam.

Potem smo se v drobnih krikih stopili

v naše sočasnosti.

Evelyn