Plašen korak prihaja k meni.

Rojen večer za večerom.

Skriva obraz, ki nabira žalost.

Beži navzdol, domov.

Sestradan svetlobe.

Izbrisan pred svojim telesom.

Vse besede srepo stojijo pred njim.

Ljubi moj, ne smel bi jim pustiti.

Danes, pusti koraku,

da izpoje obstoj.

Odpri zapahnjena usta,

izkriči usodo.

Samo trenutek je potreben.

Preprosto vzljubiš korak.

Cveti nešteto cvetov.

Okrašena svetloba te ponese

mimo zidov.

Bliže življenju ?

Slišen korak se izgublja v daljavi.

Sandra Kocijančič