Enako pot v razporku srca

si utira danes le drugo ime.

V rožnatih membranah

se koplje vonj prastarih misli,

ovitih starih grobnic,

ki bi dovršeno stopale v večnost.

Samo odsev,

viden na obrabljenem čelu,

pokriva klobuk iz končičev vsakdana.

Vse je enako, le ime.

Ne vstaja iz mehkih sredic,

ne kali na svetu življenja.

Kameni v koreninah,

krvaveča prošnja

imena zasanjanega telesa.

Pozibava se prerok

skozi zlate oči.

Z mrakom ognjenim

prelistava dni.

Čas prebada dokončnost.

Prazna hiša.

Le ime.

Z vsiljivim strahom

in dišečo pomladjo.

Njeno ime.

Sandra Kocijančič