Ko se je K. nekoč zjutraj zbudil

iz nemirnih sanj, je ugotovil, da se je med spanjem

preobrazil v gromozanski mozolj.

Ležal je na hrbtu in hrbet je bil kakor balon.

Če je malo privzdignil glavo,

je lahko videl obli, od belega gnoja napihnjeni trebuh;

odeja na vrhu trebuha je bila že kar pripravljena, da zdrkne na tla,

in se je komaj še držala na oblini.

`Kaj se je zgodilo z menoj?´ je pomislil.

To niso sanje. ´Čimprej se moram počit,

da ne pride kdo v sobo in me zagleda v takšnem stanju!`

In že se je z veliko težavo skobacal iz postelje,

z roko segel v predal nočne omarice, vzel iz njega škarjice

za nohte in si jih bliskovito zasadil v svoje napihnjeno telo.

Trenutek kasneje je neznansko počilo, kot bi nekdo

sprožil bombo ali dinamit. Pritekli so sosedje,

da bi videli kaj se je zgodilo, če je potrebna kakšna pomoč,

toda bilo je že prepozno, od K-ja ni ostalo nič;

vsa soba je bila dobesedno prebeljena  od njegovih

ostankov in na hodnik se je širil oster smrad,

kakršnega oddajajo gnojne rane na smrt bolnega ...

(Sicer se zgodba še nadaljuje, toda žal moram končati tukaj,

kajti pravkar sem zaslišal Franza Kafko kako se obrača v grobu!)

Matej Krevs