Zaspana sem,
oči mi same lezejo skupaj,
temna noč me še bolj utrudi,
postelja je topla
tudi brez sonca,
zadnje čase dosti dežuje,
vsak novi dan je hladno in mokro,
kot da je jesen.
Kljub pomladi
vreme kaže drugače,
z dežnikom hodim zunaj
in oblečena v jakno
preganjam moker mraz,
ki se mi zajeda pod kožo
in katerega bi rada,
da mine.
Ne boš prišel na obisk,
ne, dokler je tako,
a kdaj bo posijalo sonce,
kdaj bo spet toplo
in kratki rokavi
bodo dovolj za sonce,
ki bo grelo najine roke,
ki prepleteno hodijo po ulici
in ob katere se lepijo pogledi,
kot da sva edina v paru.
Morda pa brez tebe ni pomladi.
Čakam čas, ki greje srce.
Komentiranje je zaprto!
Napisal/a: IŽ-lev
Uredniško pregledano.
Ocenjevanje je zaključeno!