Hodim

pod visokimi drevesi,

takšnimi, ki so preživeli

tudi drugačne čase,

takšne nemirne, vojne,

za katere je izgledalo,

da se ne bo nikdar končala,

stopam tihih korakov,

dajem sedanjost,

lepšo, boljšo,

kot je bilo dolga leta nazaj,

ko so streljali nedolžne,

mučili ožigosane z zvezdo,

rišili neresniice.

Zadiham znova

in nadaljujem peš pot,

utrjeno od vseh korakov,

ki obožujejo bližnjice

in imajo radi trave,

bolj kot beton.

IŽ-lev