Poljubila sem

sušno špansko polt,

ki me ni mogla objeti negibna,

zbita in razpokana,

napol zakopanih korenin.

Vse je vpila, vse je izhlapelo,

dokler ni ostala

samo še bolečina.

Usta so se uvlekla.

V tišini popoldanske sieste

je daleč brnela žaga

med zamolklimi udarci vej.

Ura je komaj slišno tiktakala

z razgledom na platane.

Med listi je šumela plitka kri

kot nemirni valovi plime.

Poljubila sem mrak

na veliko temno čelo:

veja pred oknom je padla.

Ni se mogla umakniti.

Beatrice Reiniger