OTROCI

Ta bo tudi malo tvoj,

tega si boš pa lahko

kdaj sposodila,

tega ti bomo kdaj pripeljali

v varstvo

ali na počitnice.

Barantanje z otroki in željami prikrajšanih

se prične že sila zgodaj.

Takšnih želja vendarle ni težko prepoznati!

Materinstvo.

V žensko ga je treba vcepiti kot tekmovalni šport.

Vaditi kot maraton.

Edino na dolgih progah se menda

dobro obnese,

če si dovolj vztrajen, če globoko dihaš,

če si redno meriš pulz.

Nikoli nisem bila dobra v športu.

Pri preskakovanju ovir sem si vedno

polomila noge.

Svoje otroke ponujate

kot čokoladice iz bonbonjere,

ki jo skrbno čuvate za

svečane obrede.

Za krste, birme, mature, poroke in ločitve.

Tam se menda kar dobro obnesemo.

Moji otroci niso dobrina.

Moji otroci obstajajo.

Eden je končal v kliničnih odpadkih,

ostali pa so živi in zdravi.

Če jih ne vidite ali ne prepoznate,

še ne pomeni,

da jih ni.

Spočeti so bili ob isti uri

in na istem mestu kot jaz.

Vem, ker imajo moje oči

in polomljene sredince,

kadar pošiljajo bedake v maloro.

Takrat sem nanje še posebej ponosna.

Ljubim jih brezpogojno, a ne zmeraj.

Človeška ljubezen

se kdaj tudi utrudi

in postavi kakšen ultimat.

Ob vsakršnih znakih konformizma,

vdaje, otopelosti,

ali preprosto – staranja,

se nanje zjezim in jih pošljem spat

brez večerje.

In potem dolgo časa ne spregovorijo z mano.

Tiho se kujajo v trebuhu,

dokler jih ne nahranim z ljubeznijo.

Zdaj ne več s tisto, ki se ji reče brezpogojna,

s tisto, ki v resnici ne obstaja brez

kompromisov, odrekanj, žrtvovanj,

in ostalih materinskih č(r)ednosti.

Samo z mojo nepopolno ljubeznijo se lahko igrajo.

Druge nimam.

Samo z mivko in lopatko se igrajo.

Drugega ne potrebujejo.

Vidite, moji otroci obstajajo.

Dobro so, hvala. Nič jim ne manjka.

Pa vašim?

Katarina J.