kar se druživa vidiš skozme
kot svetloba skozi špranjo
se tihotapiš vame
da požiraš mojo temo
in pleniš moje strahove
korenine se napnejo
srkajo porečje tvojih žil
krvaviš v sladko prst
vate se zajedajo ogrci
medtem ko gomazim po tebi
kot strašen odmev
osredotočiš me v eno točko
drobno
skoraj nevidno
ki žge
razčlenjeno življenje
se kot dobro kuhano meso
lušči od kosti
v spominsko knjigo ti zalepim
rentgenogram prsnega koša
kot nejasno senco
na njem vidiš moje srce
urednica
Poslano:
31. 05. 2013 ob 14:26
Spremenjeno:
31. 05. 2013 ob 14:43
... spet ena od tvojih pesmi, brezno, ki mi po eni strani, ko je berem, povzroči srh in me je strah, kakšen bo konec, po drugi strani pa je neverjetno privlačna. Torej, že ko začnem brati, vem, da moram videti, kakšen bo konec, ker že kar vem, da me bo presenetil, zadel, šokiral ali razdvojil, vem tudi, da me ne bo pomiril in da mi bo odprl nove poglede na pesem, pesmi dodal več dimenzij. Razširil ali pa zapečatil zgodbo, ki ta pesem je.
Lp, lidija
Komentiranje je zaprto!
Napisal/a: brezno
Uredniško pregledano.
Ocenjevanje je zaključeno!