Cerkveni zvon odmeva pesem,

ki trga srce, razum in dušo.

Za korake prelepe nekoč,

za pesmi iskrene,

za klopi v parku polne stisnjenih rok.

Ko beton ni prerasel vseh potk,

in s pikapolonicami prepolni kozarci otrok.

Ko pozdrav sledil je vsakemu ki prekrižal je pot,

ko z dreves so mahali otroci,

blatni do ušes in s srcem presrečnim.

Pozvoni še enkrat, ne zadnjič,

za ljudi v to prelepo pomlad.

Da se še vrne kdaj smeh in komet

naj naznani da ponovno rojeva se svet.

Lep.

Barby