Stojim na tehtnici, digitalni, grozljivo precizni.

Meri tudi na decimalke. Žena mi mimogrede reče:

Dieta,  dieta!, in ne počaka, da bi slišala odgovor.

Kakšna dieta? Jaz vendar pišem pesmi. Mar obstaja močnejša dieta?

Nič več ne požiram, le prežvekujem kot krava,

Praviloma izpljunem, vedno tisto najtežje.

Prenasitil sem se okusov

In gledam – spet kaže isto številko kot vedno.

Pet in osemdeset kilogramov in … In kje je moja pesem?

Ker ravno malo prej, še pol ure ni minilo od takrat,

Je prišla iz mene. Lahko bi prisegel na čas prostora,

Da je bilo lažje. Tako meni kot telesu in njej in nam vsem.

Bilo je lažje za cel roman v nadaljevanjih, za trilogijo zločina.

Lažje za skoraj deset tomov ruske tragedije.

In zraven še za eno kratko zbirko zgodb iz Južne Amerike.

Za starca in morje in sto let in sam in z vsemi skupaj …

Vse je odnesla s seboj, ko je izstopila.  A  glej ...

Tehtam se, gledam na tehtnico in … Nič.  Vsakič ista številka.

Pet in osemdeset kilogramov in … In kje je moja pesem?

Kam je izginilo to olajšanje po njenem rojstvu?

Ali je to le privid številk iz črk?

Tolažim se z mislijo kako je velikim. Velikim pesnikom,

Ko se od njih odtrga neka velika pesem. Orjakinja.

Kako šele oni prenašajo nemerljivost tako velike

Telesne izgube? Se to mogoče meri z grami?

Morda s centimetri? 

Žena, kje je moj meter!?

Jure Drljepan (JUR)