domov nosijo male ptice

temačno bele pisane spomine

nerazumljivo

roke božajo zaspane oči

nasmeh nekega poznanega telesa

v daljnem obstoju nepojasnjenih balonov

kjer se kamenje ljubi z dotiki poti

zbudiš se

pokriješ svoje sanje

kam greš ko še vedno

pogrešaš tisto pomlad cenenega parfuma

nikjer se ne vidi ostankov življenja

v krogu objokana stena

nedotaknjena z nevidnimi polži

ko je koža premajhna da bi jo oblekel

tečeš da se izgubiš v svojih mislih

Matej_Krusic