Ker sem zvezda,

 v nočeš gledam zemljo,

poslušam tihe odmeve sanj,

ki prestavljajo čas do jutra,

Tolažim osamljeno srce,

da tema bo odšla,

ko odidem,

ko me več ne bo,

takrat bo nastopila svetloba

in mene ne boš več videl,

do večera ko rano pojdeš spat,

da pod menoj sanjaš,

kako me ujameš,

da ne padem na tla,

zato zgoraj sem visoko,

da me roke ne dosežejo

in dlani ne božajo

moje osamljene noči.

Da mi ni hudo.

IŽ-lev