malodušje se je kot žejna kamela plazilo skozi

šivankino uho v nedokončano katedralo. zloba

je bila iz kvašenega testa, skrita v polžji hišici.

v epih ni pik, papirnate spodnjice nadomeščajo

jadra in nebo me pita s presnim ptičjim mesom.

a pasje oči ne lažejo in zvestoba ni jogurt! nad

ravnico je mrknila pesem, v tihoti se odvija boj

za udobnejše harmonije, za  panevropsko štafeto.

od trenja mi žari mehanizem, konjuktivitis mi ni

več tuj. zajci in vidre so šli na dunaj , pot pred

mano ni od muh: še slabo mi bo! brez notranje

ritmike ni pulza, srce pstane balast. nad alpami

je iz labirinta ušel žgečkljiv minotaver, v hipu

ga je bilo povsod dovolj: iz cirkusantov uhaja

želatina v mogočnih curkih. v panonskih lopah

dihajo madžari, obri, huni in vandali z lokvanji

v trebuhu, s ptiči pod pazduho, s klini v lobanji:

ob blatnem jezeru se sprehaja mrtev jános vitéz.

Dani Bedrač