Hoj,

tole simboliko in metamorfiko kar nekako spontano štekam. Temačni Albrecht stegne svojo doolgo roko od kjerkoli že in naslika - pesem. 

Bakrorez v pesmi ali pesem v bakrorezu.

Suha igla morda?

Eksperiment vsekakor. Ali iskanje? Morda iskanje (svoje) igle v kopici že prebavljene poezije. (Ko je obvladovanje poznanega, kot zavora lastnemu navdihu...? Ni nujno. Na nič misliti in se potopiti mimo vsega. Vase.) 

Hoj Y in Peter,

hvala obema za slikovito dopolnitev pesmi. Albrechtova roka z iglo, ki se bliiiiža ...

Lep pozdrav, Jupiter

Kuriozum.  AD je AD 1505 (kot prvi? svetovno znani umetnik) portretiral tudi Slovenke.

http://www.rtvslo.si/kultura/razglednice-preteklosti/umetnik-ki-je-vandral-po-nasih-dezelah/155478:

"Leta 1505 je sledilo drugo potovanje v Italijo in tega leta je nastal tudi portret dekleta, danes poznan pod Una Villana vindisch. Kdo se skriva za to označbo, pravzaprav ne vemo natačno, vsekakor pa lahko pri oznaki 'vindisch' domnevamo, da gre za prebivalko ozemlja, ki je ležalo vsaj v bližini 'današnje Slovenije'."

Una Villana vindisch (portret hranijo v Britanskem muzeju v Londonu)

slovenska kmečka deklina zdravih, nasmejanih lic iz leta 1505

http://www.zeno.org/Kunstwerke/B/Dürer,+Albrecht:+Windische+Bäuerin

http://www.wikipaintings.org/en/albrecht-durer/portrait-of-a-windisch-farmer

Tudi pri tej podobi je pripis, da gre za slovensko kmetico.

Poskušam razumeti še drugače - ne skozi podobe, slike ali metafore, ampak skozi besede same. Skozi arheo nečesa. Arheologijo pesmi. Arheologijo poeta, poetese. Ali pa arheologijo človeka. Nazaj, nazaj, nazaj s pomočjo časovnega kompasa (in seveda igle, ki tudi tokrat kaže na sever, na hlad, ampak hkrati na auroro borealis in neko luč, z lučjo pa spet toplino). Gledam skozi besede in sem morda pri tem prav arhetipska; ali pa v tej družbi pravi arheopteriks. Ne vem. Gledam in berem nekako z zvenom, urejenim, prvotnim zvenom glasov (ni nujno, da so že besede) in sem pomirjena, ker je vse tako lepo urejeno in blagozvočno in ker se zaključi z mikadom čutov na konicah vilic. Gledam? Vidim. Slišim? Morda, morda; odvisno, kako spretno izmaknem naslednjo palčko, ki jo moram čutiti.

Čestitam!

Lucija

Lucija, veseli me, da je tudi v tebi pesem po svoje zazvenela. Lp, Jupi

Fantasticni portreti Jupiteru!!!

Res je, Edin :) Tudi v nizozemščini so napisali pohvalo odličnemu delu Albrechta Dürerja:

Windische Frau:

Lijepo je toplo jutro proljetno poslije hladne zime ovo je vanredno. i prepoznao sam, naravno i samo po 1505 Direra ali ja sam taj drugi portret vidio, samo sto si ti napisala da je iz britanskog muzeja gore tog i tog a ja u njemu nisam nikad bio.Pa... A jesam, gledao ga negdje uzivo, ili sam sanjao...

Pozdrav