Zasvetila je nova zvezda

in luna je bila kot zlata senca

potopljena v srebro.

Čemu sem tako dolgo strmel v ogenj?

Ničesar nisem videl, nobenega znamenja,

po katerem bi se ravnal.

Naj očistim čevlje sovražniku?

Rahla sapa mi drsi čez obraz

in mrši tvoje kodre.

Veter sem, ki ti kodra lase,

ti se pa umikaš

kot mlakam na blatni poti.

Tu sem, ves nemiren

s srcem polnim črnega vina,

drevo oropano listja.

Čemu bi bilo cvetje na mizi,

in slike na stenah?

Naj nikjer ne ostane nič.

Na ustnicah še počiva poljub,

obraz ti je okamenel,

šepetam imena ptic, trav in dreves.

ius