Na samotni vasi
kopitlja po pesku
starih drevoredov
Kam, kljuseta, kam
in prepih razgraja
z razbitimi polkni
zapuščenih hiš
kam se le žene
Neresnično sije
žarek brezupa
da se vrti prah
nad mrtvimi pajki
na lanenih prtičih
zdrsanih od ust
otrók ki so odšli
stran kam drugam
in niso pustili
prihodnosti
samo nepokošene bilke
blede od sušnih dni
bršljan na deblih
strtih od strel
lesena kolesa
ustavljena v dihu

Beatrice Reiniger