Veliko

popisanih listov

sem pograbila

z mize,

od koder pišem.

Pesmi o sreči,

pesmi o ljubezni,

pesmi o neuslišanem

še vedno tujem svetu,

ki bi rad zagospodaril

nad mojim umom,

rad bi ugrabil še misli,

telo, edino ki ga imam.

Vendar ni še dovolj,

še vedno je polno besed

in notranjih izlivov,

ki se kot preveč zvrhala

skodelica kave

poliva mimo lončka

in kaplja na papir,

da znova pišem

in postavljam besede

na prašne liste,

ki še vedno čakajo

na bolečino,

na pogrešanje,

na ta božji svet,

ki se vrti okoli

svoje osi

in ne popušča,

temveč gospodari.

Ja, še nekaj nepopisanih

listov me čaka,

medtem ko jaz čakam.

IŽ-lev