Si rekla, da sem polna klišejev,
neskončna skoraj …
skoraj … vedno je skoraj
tisti fijakarski konj
in srce polno ran
in solz
in marjetice poletja
so kliše in
vse kar rečem in
in je kliše, ker moraš
drugič in tretjič uporabiti ter
čeprav sploh ne zveni lepo …
samo zlagano mogoče …
pa zlagano je zopet kliše,
ker zdaj so v modi
čajne žličke za zajtrk
in upognjena hrbtenica nekega zajca
tam na travniku,
ker to ni kliše kot tista
vejica tam, ki se jih več ne piše,
čeprav te to vsi učijo.
Pa tudi dolgi stavki
ne zdržijo več,
ker stavkov ni,
samo besede tako kot
torba in stol
in vse tisto materialno,
ki naj bi odsevalo …
nekaj globljega
(pa še tri pike dodaš
in že zveniš metafizično …),
ker si itak noben ne prizna,
da ne razume, zakaj
ima zajec upognjeno hrbtenico
in zakaj je tista žlička
tako pomembna.
Zakaj se sploh trudim?
Boš rekla, da ne,
zdaj pa ni kliše …
samo nakladanje.
;)
Komentiranje je zaprto!
Napisal/a: Helena Zemljič (MalaSenca) (urednica)
Uredniško pregledano.
Ocenjevanje je zaključeno!