Med opazovanjem polzenja dežnih kapelj po okenski šipi, včasih med poletnim mežikanjem v svetlikajoče vesolje ali med poslušanjem hvaležnega predenja mačke, med strmenjem iz potniškega vagona v prelivajoče se barve bežeče pokrajino, skratka vsakič, ko padem v tu in zdaj,

    zaslutim možnost, da so moja čutila povita v nekakšno  pajčevinasto tančico, kot, da je pred mano in svetom postavljeno nevidno platno, ki ločuje mene z svetom zadaj.

 Dotaknil bi se a se vedno zbojim, da se vse razblini skupaj vred s čutili, kot meglica v jutranjem soncu.

 Kaj bi mi ostalo ?

Jutranje sonce?

 In tisti delček v meni,ki je kot voda spreminja obliko, polzi in se prilagaja posodi uma, tisti delček v katerem je pod (vaku)umom stisnjeno celotno vesolje,  ki je neizmerljiv, neoprijemljiv, neizrazljiv, neopredeljiv in neminljiv?

Bi še živel ali bi samo še obstajal?

Živel ali obstajal; ne bi bil več človek kajti,

človek rabi nesrečo, da lahko opredeli srečo, jezo, da lahko ceni spokoj,

strah, da poišče pogum,

najprej mora raziskati brezno, da lahko resnično spoštuje gorovje. 

Mora najprej tudi umreti, da lahko zaživi?

Yoda