Na kavo za ustavo (6. maj 2013)

Včasih, še v Jugi,

nismo v rit lezli drugim,

nismo pred Ameri

klečali niti pred Rusi.

Zdaj

Bruselj nas brusi,

Berlin bremení,

Štrasburg nas štrafa,

Pariz nas prezira,

Rim trdó prime

(z rimo, brez rime),

Obama odira …

Kapital

je postal

naš oltar.

Kapital –

brez obraza, imena, brez tal.

Kapital deli

ljudi:

v bogato manjšino

in revno večino

(pústimo vmesne detajle!).

Prvi – že v raju –

v odmaknjenem kraju,

v tuzemeljski sreči

na plaži in v senci,

si dajejo streči

koktajle.

Ostali (še zlasti Slovenci)

se igramo z usodo:

zakockali za sijoč kič,

za prazen nič,

za drobiž,

smo svojo še niti

zaužito svobodo,

kljubovalna kolena,

svoja semena,

svoja polja,

gozdove in vodo.

Že nosimo križ.

Naši vodniki,

ki vsak dan ste v sliki,

vsak dan v prvem planu

na teve ekranu,

vsi plešete v maskah,

od vas pa – nič haska.

Vodniki za ovce

ste – kaj? Niti ovni!

Pol smešni, pol tragični klovni.

V smrt

zganjate čredo,

edini načrt:

vse naj bo na kredo!

Tako zadolženi,

obteženi

z okovi

bodo še naše hčere, sinovi ,

še mnogi naslednji rodovi …

Njive – strnišče,

dežela – smetišče.

Izseljeni,

zapuščeni

bodo domovi,

ugaslo ognjišče.

Ker nas ste prodali

za cvenka prgišče,

za stol, za mandat,

pred ljudsko obsodbo

ne reši vas, klovnov,

niti hudičev brat,

vešče lažniv,

vedno zmuzljiv

advokat.

Čas vas izpljune,

pohlepne tajkune,

izstavi račune,

vas frcne in brcne

v odpad!

Ljudstvo žalostnih lic,

upognjenih hrbtenic,

ki iščeš uteho

na dnu steklenic!

Zakaj bi čakáli

na jedrsko zimo?

Zgodovino prehitimo,

zgrabimo čas,

dokler v nas

še klije vest

in še znamo dvigniti

stisnjeno pest!

V upor!

Da konec bo mor!

Še preden

brez vseh zadržkov, zavor,

izpil nam bo kri

in zlomil kosti

denar, kruti stvor.

Če tu zdaj

je črni predor,

na koncu morda

zasvetlika se zor!

janakolaric