Zadnji celjski cesar

dvigne se s prestola,

počasi odloži žezlo,

ki je kot vaservaga

in se zareži:

zdaj pa le vkup, junaki,

kjer vas je še kaj,

pa naj vam bog pomaga!

In pred občino se zberejo

jahači in konjarji

in vsi tisti, ki vedo,

kako v strah prijet cesarja,

a on se spretno izmika,

aristokratska duša,

zvon na škofijski cerkvi

pa tjavendan udarja.

In dež namaka kipe,

ki hodijo po mestu,

mostovi pa zaplešejo

cesarjevo četvorko;

jahači in konjarji

bentijo: bes ga lopi!

in mestni park na pamet

recitira Lorco ...

Zadnji celjski cesar

ne mara giljotine,

rad pa sedi pred Zvezdo

in gleda mimoidoče

in si izbira žene

po krilih in frizuri,

pa tudi po salonarjih,

če se mu zahoče.

Matej Krajnc